1. del: Operacija Maraton!

“Saj ne vem, a naj se pohvalim a naj se potožim?”, mi je dejal gledališki guru Dušan Jovanović, ko so mu pred leti ponudili, naj za Sobotno prilogo Dela piše kolumne. Prav ta misel mi je zakrožila po glavi po tem, ko sem se januarja letos poslovil od Gašperja Pavlija iz agencije za športni marketing in se odpravil domov sporočit osupljivo novico, da so me povabili, naj postanem ambasador Ljubljanskega maratona. Seveda bi se kot ambasador moral tudi pognati po ljubljanskih ulicah. Zdaj se sicer več ne spomnim natančno, kaj naj bi me tako navdušilo, da bi se pohvalil. A verjetno sem si mislil, poglej, potrebujejo nekoga, ki ima rad šport, ki bo zastopal športne ideale, nepopustljivost, boj in znoj. In pomislili so name. Nekoga, ki se je pred časom rad ukvarjal s športom, zdaj pa že kakih sedem let ne več, čigar telo je v športnem smislu malce zadremalo, se razkomotilo in si vzelo več prostora. In pomislili so name.

“Ha, ha,” sem rekel Gašperju, “a ste prepričani, da je to pametno? Ne vem, kako dobra reklama je, če vam ambasador sredi maratona škripne.” Pa me je skušal pomiriti s tem, da itak ni bilo mišljeno, da bi pretekel cel maraton, ampak največ polovičnega, da pa obstaja tudi krajša verzija, rekreativni tek na deset kilometrov. Pa da po njegovem mnenju niti nisem v tako slabem stanju, češ, da stalno skačem po odru in preigravam razne vloge, mnoge tudi z velikimi količinami teksta in da s tem gotovo vzdržujem tudi neke vrste kondicijo. Saj res, sem pomislil, v besedi je moč, v moči je energija. Saj tudi Filipides 490 let pred Kristusem, ko je tekel od Maratonskega polja do Aten, da bi sporočil novico o zmagi, s tekom ni imel težav. Ko je pa spregovoril, je pa umrl. Se pravi, da je res morda govorjenje še težje od teka.

In to mi je vlilo upanja in mi dalo krila. Obljubil sem najmanj deset kilometrov in Gašperju stisnil roko. Nekateri filozofi namreč trdijo, da razen nemogočih, nevarnih in nepredvidljivih situacij, drugo ne šteje nič. To je tudi vse kar si trenutno lahko zagotovim. Kako je že rekel Churchill, …šli bomo do konca… borili se bomo na podeželju, borili se bomo na ulicah in cestah, borili se bomo v hribih… in nikdar, nikdar se ne bomo predali. Ne morem vam ponuditi ničesar, razen krvi, napora, znoja in solz.

Kak mesec pozneje sem se odpravil na zdravniški pregled in tam tudi opravil obremenitveni test. Na obraz so mi pritisnili kisikovo masko in vklopili tekaško progo, ki je tekla pod mano, jaz pa na njej. Po nekaj minutah sem začutil, kako se mi po telesu pojavljajo kapljice, ki se zbirajo v potočkih, ti pa se zlivajo v reko, ki po hrbtu teče naravnost v črno morje. In odnašajo s sabo umazanijo, navlako in slabo voljo. Kot spomin na minule čase.

Mogoče, mogoče… so me potegnili še zadnji trenutek iz stanja, ko bi za vedno pozabil na gibanje. Ne samo to, obljubili so mi celo, da bom lahko štartal iz prve vrste. Takoj sem se zagledal, kako stojim na čelu ogromne vojske, skupaj z Etiopijci, Kenijci in kar nas je še vrhunskih tekačev, ki imajo tretjino moje teže in polovico višine. In kako ob štartnem strelu nekaj črnega švigne mimo mene. To me je razvedrilo in sedaj se veselim. Če se hočem še kdaj počutiti suhega, moram na maraton, sicer mi ostane samo še, da se družim z debelejšimi od sebe. Teh pa ni prav dosti.

Da niti ne omenjam, da mi je Andreja obljubila, da gre z mano.

Jernej