24. del: Pohorje

Dan po polfinalni tekmi nas je zagrabila evforija. Nekateri od mojih kolegov so hoteli kar z avti dol do Carigrada, drugi so se ozirali za letali in avtobusi. Pa me zjutraj pokliče moj stari, prastari prijatelj in mi, ker so nekateri odpovedali, ponudi, če gremo z njimi v Carigrad. V nedeljo ob enajstih z letalom dol, takoj po tekmi nazaj, tako da še ujamemo jutranjo vajo za Hlapce.
Da bom jaz kdaj to doživel, jaz, ki sem se nagledal pomembnih in nepomembnih tekem, ki sem se kot košarkarski fan naposlušal od svojih staršev, kako fantastično je bilo v Tivoliju leta 1970, ko so naši postali svetovni prvaki, ki sem imel celo otroštvo v predsobi obešen koš iz kartona na omari.

Dramaturško je bila ta tekma popolna. Potem, ko smo v polfinalu odpihnili prve favorite Špance, se v finalu srečamo z velesilo, ki slovi po finalnih tekmah, po končnicah, po zmagovalnem duhu, s svojimi južnimi brati Srbi. Igramo odlično, čuti se, da smo boljši, da nam očitno ta pokal pripada. Imamo kralja na parketu, ki je nezaustavljiv in nam vliva pogum, imamo princa na parketu, ki lahko, če hoče, naredi karkoli. Nakar v bitki izgubimo princa in nato še kralja. In ko smo vsi pomislili, pa ne že spet, so vzeli tekmo v roke vsi tisti, ki se na njih ni računalo, ki niso bili zvezde te ekipe in so zmago prinesli domov. Scenarij je že napisan.

Najbrž s takim veseljem pišem o športnih uspehih, ker je bil moj šport letos katastrofa. Vso pomlad sem imel takšne težave s hrbtenico, da se skoraj nisem mogel premikati. Tudi urnik sem imel tako natrpan, da se nisem videl ven. Skratka, katastrofa. Nobenega teka, nobenih hribov, največ kakšen sprehod. Poleti so se stvari malce unesle, hrbtenica je popustila in lahko sem si privoščil kak jutranji tekec, šel na Osorščico. In s tem mislim zdaj nadaljevati. Imamo plan, kjer se ne bo čakalo na pomlad, da se začnemo premikati, ampak naj bi bili aktivni celo leto.

Za uvod sva šla z Blažem zadnjič v Maribor, kjer smo imeli sestanek in trening s tekači, ki se v okviru akcije Predani korakom pripravljajo na letošnji maraton.

“Ko sva že tam, sem mislil, če bi skočila še na Pohorje,” je rekel Blaž.
“Joj, stari, samo ne me ubit, plis, veš, kako je moje fizično stanje,” sem zatrepetal.
“Ma ne, to je Pohorje, malo se bova sprehodila, v glavnem pa bova nabirala gobe.”

In sva res šla. Začela sva pri Snežnem stadionu, nakar po cesti gor. To se je seveda Blažu zdelo prepreprosto, zato sva zavila v gozd. Ker ni bilo nikjer nobene markacije, megla pa taka, da se ni dalo po ničemer orientirati, sva jo mahnila nazaj na cesto. A očitno na neko drugo cesto, kajti ta se je takoj končala in se spremenila v gozdno poseko, ki je bila zajedena proti vrhu. Kreneva po njej, jaz sopiham, pot vse strmejša in strmejša, jaz se suvam s koleni v brado, kaplja mi pot po hlačah, crkujem, Blaž pa seveda res gobe nabira. Ko sva prišla na vrh, sva zvedela, da sva hodila po bivši FIS progi, najstrmejšem delu Pohorja. Sem bil kar malo ponosen nase. Po fisu, kjer si večina ne upa dol niti s smučmi, sem šel jaz peš gor, dragi moji.

Konec junija smo pokopali Gašperja Tiča. Njegova Nataša je bila pred leti na smrt bolna. Spomnim se ga v studiju Televizije, ko ga je novinarka vprašala, kakšno je njeno stanje.

“Zgodila se mi je druga najhujša stvar v življenju.”
“Katera?”
“Žena je ozdravela.”
Vse dobro, dragi Gašper!

Jernej