11. del: Jernej

Spet se mi vračajo lanskoletni prijetni občutki, ko se mi telo zahvaljuje, ker ga vsak dan peljem na sprehod, na tek, ven v naravo, po naših poljih, kjer diši po košnji in po konjih. Kjer hodim, tečem, hodim, pa spet tečem, tečem med vsakršnimi naravnimi barvami, med petdesetimi odtenki zelene, ki pomirjajo mojo vročo, od dolge sezone pregreto glavo. Pravijo, da kdor lahko hodi, lahko tudi teče. Res, sploh ni važno, koliko se preteče niti to, kako hitro se teče, mnogo bolj pomembno se mi zdi, da sploh tečem, kolikor lahko, počasi, brez pretiravanja.

V sredo popoldne, 10. junija, ko je živo srebro skočilo nad trideset, smo se odpeljali v Hrušico, vas pri Jesenicah, ki ji po novem, odkar je tam že dvakrat gostoval Stanleyev pokal, rečejo kar Kopiwood. Obiskat smo šli Jerneja.

»Glej, otroci se vse manj gibljejo. Baje noro manj kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti, ko smo bili mi otroci. A misliš, da bi se dalo na tem področju kaj naredit?«, mi je rekel Gašper pred časom, ko sva se pogovarjala, kaj naj bi bila rdeča nit letošnjih akcije »Predani korakom«.

Zato smo se odpravili k Jerneju.

Jernej je čudežen fant. V očeh skriva takšno milino, da sem bil nad njo čisto prevzet. Milino in odločnost. Pri petih letih ga je prometna nesreča odsekala od pasu navzdol. To ga ni pahnilo v obup, pač pa v neverjetno vitalnost, polnost, v hlastanje za življenjem. Ko ga sprašujem o gibanju, se mu očke kar zasvetijo.

»Meni se zdi, da če sem doma in gledam televizijo, da čas stran mečem, da gre življenje kar mimo.«

»Da noute mislu,« je rekla njegova mama, »on je tist, k vso ostalo mularijo ven iz hiš beza.«

Jernej je zlit s športnim igriščem, on je cele dneve na fuzbal placu. Ko se pripelje Jernej na igrišče, začnejo iz vseh kotov in lukenj lezti ostali otroci kot gliste po dežju.

»Alo, gremo ven, gremo fuzbal, gremo basket, odbojko, gremo karkoli. Gremo kolesarit. Kar čte!«

Eden, dva, trije se nakapajo, pet, šest, dovolj za košarko, sedem, osem, dovolj za nogomet, če jih pride devet, deset, fantov in punc, prav, se gremo pa odbojko. Pa kak odnos imajo ti mladci do Jerneja. Je bil med njimi tudi mali fantek Bor, ki nas je prosil, če je lahko zraven, ko se snema, »prosim, prosim, rad bi bil na internetu!« Seveda smo mu ugodili. Potem je pa skakal v kader, v vsakem trenutku je hotel bit na internetu. Sem podal Jerneju žogo, da bi ga kamera ujela, kako meče na koš, je bil že mali Bor pri njem, ni mu pustil, da bi vrgel, ga je kril kot podrepna muha, kot da gre za olimpijski finale, ni ga šparal, Jerneja, tudi za sekundo ne. Pa pusti ga, Bor, sem si mislil, pusti ga naj že vrže, saj smo ja zaradi Jerneja tukaj, pusti ga naj vrže na koš. Ni šans. Potem sem si pa mislil, pa to je fantastično, ravno to, da ga ne šparajo, ne pomilujejo, da nima nobenih privilegijev, ravno to je fantastično. On je zlit z igriščem, zlit s prijatelji. Jerneju sem po našem popoldnevu rekel, »zdaj pa v senco pa počivat, a ne?«. »Ne, ne,« mi je odvrnil, »zdajle pride nek prijatelj in greva še malo s kolesom naokrog.« Nima postanka, tale naš Jernej, res je neverjeten.

»Kaj počnem pozimi? Pozimi je pa najlepše, pozimi pa jaz smučam, treniram smučanje na monoskiju, zadnja leta še posebej zavzeto, ker se leta 2018 odpravljam v Korejo na paraolimijado!«

Aja, pa še tole. Jernej je bil na Triglavu. Dva gasilca sta ga nesla gor. V posebnem nahrbtniku sta ga izmenjaje nesla na vrh Triglava. Tema dvema se je seveda treba pokloniti. Toda, a bi ga nesla gor, če ne bi fant izžareval take silne želje po gibanju, če ne bi bil promotor gibanja, če ne bi bil krajevno sonce, ki sili vsakogar, ki ga spozna, da se začne premikati, da izkoristi vse kar ima, da lahko hodi, teče, brca, meče…

Zato je Jernej v naših srcih in v naši akciji novi ambasador gibanja.

Jernej