12. del: Ledinski vrh

“V soboto, 20. junija, se dobimo ob šestih zjutraj. Gremo na Ledinski vrh. 2108 m nad morjem, to bo pravi prvi test za na Triglav, eden letošnjih ciljev Predanih korakom!”

Do zdaj sem bil enkrat na dvatisočaku, enkrat davno na Krnu. Moram tudi priznati, da sem hribolazništvo vedno povezoval z nekakšno slovensko klenostjo, kot češ, taki smo Slovenci, čim vidmo kakšen hrib, mormo prec gor, mi smo močni, vzdržni, mi smo veseljaki in gore so naš simbol. Zato so mi bile vedno tudi malo neprijetne, ne gore, ampak gorolazenje. Predvsem pa mi je moja babica, ki je bila sicer bolj okrogle sorte, lepo rekla, da gora ni nora, da je nor tist, k gre gor.

Ko sva pa z Gašperjem sklenila, da letos ne bi toliko ozaveščali tek, ampak bolj gibanje kot tako, sva bila takoj enih misli, da so gore prava stvar. Hoja, hribi, tek, gore…

Najprej sem ugotovil, da sicer imam nekakšne čevlje, ki bi me nesli na Ledinski vrh, ki pa bi me utegnili malce tiščati in sem zato v ruzak pobasal še en par rezervnih. Ko je Blaž videl, da mislim v goro nositi dvoje čevlje, me je pogledal spod čela, rekoč, da pri hoji v gore vsaka kila šteje in se v podtekstu hudomušno nasmehnil, češ, tebi jih pa res ni treba še dodatnih nositi. In tako sem z enimi samimi čevlji krenil proti vrhu, ki je bil nekje visoko v oblakih.

“A tja in nazaj lahko pride človeška noga v enem dnevu?”, me je prešinilo, ko sem gledal v vrh v nebesih.

Najprej smo hodili kako urco v kar zmeren klanec. Seveda sem bil čisto moker in spet je Marko s kamero skakal okrog mene, me prehiteval, naštimal kader, da so se gospod primajali mimo, pospravil kamero, jo naložil, me prehitel in spet naštimal kader, da mi je s tem ubijal voljo, ampak je kar šlo. Nato pa smo spoznali, zakaj je Blaž izbral Ledinski vrh, kot pripravo na malo težje vzpone, ko smo stali nad prepadom, z eno nogo na klinu in z roko na zajli. Za hip sem pogledal podse in v prsih se mi je nekaj skrčilo, kot bi imel v plučih žabo, ki je skočila v grlo in hotela skozi usta ven. Sem si rekel, nič več dol, samo še naprej je treba gledati v življenju, pogoltnil sem žabo in zakoračil naprej proti Koči na Ledinah, v lepem sončnem vremenu. Skrbnik Franci nam je ob kavici namignil, naj kar pohitimo, če hočemo na vrh, ker se lahko v teh krajih vreme hitro sfiži in da naj bomo na poti kar se da tiho, saj bomo tako skoraj gotovo naleteli na kakega gamsa. (Kasneje mi je kolegica Barbara Cerar povedala, da je bila pred mnogimi leti ona skrbnica v Koči na Ledinah in da so bile takrat tam črede gamsov, katerih vrste so hodili lovci redno redčit, tako da je vsako jutro na Ledinah jedla sveža gamsja jetra in da se ji to takrat ni zdelo nič posebnega.) Od koče do vrha je dobra ura res čudovite hoje med Kamniško-savinjskimi vrhovi.

Kaj je tisto, kar je lepo, ko prideš na vrh?

Ne bi rekel zmagoslavje, ne bi rekel, da to, da sem premagal goro, niti, da sem premagal sebe, ne bi rekel veselje, da mi je uspelo, niti to, da te namahajo z vrvjo po riti, prej bi rekel, da občutek trenutka harmonije. Kot da bi samega sebe začutil v skladju s seboj in stvarstvom. Da pa ta občutek ne bi trajal predolgo, se je iz doline začelo naglo dvigovati oblačevje. To je zgledalo zelo lepo, dokler nas niso oblaki prešli in na nas iz čistega miru spustili leden dež. Hitro smo jo podurhali. Dež je ratal naliv, z bliski in grmenjem. Hiteli smo proti koči, tokrat res v čisti tišini, pa ne zaradi gamsov. Gamsov seveda nismo videli, normalno, ni gams nor, da bo v takem rinil ven, nor je tist, k gre gor. Ko smo prišli do koče in se za silo posušili, je začelo snežiti. Ne snežiti, mesti. Da je ratalo temno in tiho kot v kakem januarskem popoldnevu. Neverjetno. Sem že gledal na uro, če bo treba prenočiti, pa je Blaž rekel, da ni govora in smo jo v snežnem junijskem metežu mahnili v dolino. Gnili in mokri do gat, smo prišli do avtomobilov, kjer se je kot v vsaki lepi zgodbi pokazalo sonce in nas je ob pivu toplo božalo.

Če bi v naprej vedel, da nas čaka tako vreme, bi gotovo rekel, da ne grem v goro. Tako pa je prav to noro spreminjajoče vreme naredilo naš vzpon neponovljiv in fantastičen. Mislim, da sva bila z Andrejo po tem še cel teden iz nepojasnjenih razlogov v celoti srečna.

Jernej