14. del: Gibalni kamp

Za nami je september. Mesec, v katerem je naša akcija »Predani korakom« žela, kar je lani in letos sejala. Najprej smo v začetku meseca Rehabilitacijskemu centru Soča izročili tisto znamenito napravo, za katero smo lansko leto zbirali sredstva in ki bo gibalno omejenim otrokom pomagala pri iskanju svojih korakov. Sem mislil, da bo podelitev bolj tako družinska, med Sočo in nami, pa je Gašper povabil vse direktorje, novinarje, tako da je bilo svečano, z govori, kamerami, z izjavami za medije, s kulturnim programom in z mnogimi živimi očkami, ki so prvič stopile na napravo.

Če smo z lansko žetvijo nekoliko zamujali, smo pri letošnji pohiteli. Letos smo vsa zbrana sredstva namenili organizaciji »Gibalnega kampa Predani korakom«, ki je med 23.-26. septembrom 2015 v Ankaranu osemnajstim otrokom iz otroškega oddelka rehabilitacijskega centra Soča omogočal intenzivno štiri dnevno gibalno doživetje. Tak projekt je velik organizacijski in tudi finančni zalogaj, saj vsak otrok potrebuje ob sebi še eno strokovno usposobljeno osebo, ki je skrbela samo zanj. Da bi se otroci počutili kar se da domače in prijetno, je lahko vsak od njih vzel s seboj prijatelja ali sorodnika, kogar si je pač sam izbral. Poleg tega bomo v sklopu projekta kupili tudi dodatno opremo za omogočanje gibalnih izkušenj na URI Soča. V Ankaranu se je res dogajalo:

• izlet z ladjico in spoznavanje podvodnega sveta
  spoznavni večer s plesom.

• potapljanje (posebej za gibalno ovirane in posebej za neovirane)

• ogled filma o potapljanju in pogovor o filmu

• plavanje

• 23. bolnišnične olimpijske igre, slavnostna podelitev medalj z zaključno slovesnostjo

• ogled Sečoveljskih solin

• panoramski polet z letališča Portorož do Pirana in nazaj.

Žal sem imel 25. septembra premiero v Mali Drami, tako da sem se lahko kampa udeležil šele zadnji sobotni dan, ki se je vršil v sečoveljskih solinah. Potem ko smo si padli v objem, se poučili o preteklosti in sedanjosti pridelovanja soli in po tem, ko smo pojedli slano čokolado, smo se podali na portoroško letališče. Tam sem lahko potešil svojo otroško željo po letu z malim aeroplanom.

»Ne, ne, naj gre Šugman naprej sedet, da bo lahko gumbe pritiskal!«, je rekel Miha, ko sva se tlačila v kabino. Tisti Miha, s katerim sva na lanskem maratonu skupaj pritekla na cilj, tisti Miha, ki ne ve za dlako na jeziku. Kako sem ga bil vesel!

Vsi smo žareli, od navdušenja, od veselja, od utrujenosti, od dogodivščin, od napornih dni. Vsi so mi hlastali pripovedovat, kaj vse so doživeli, kaj so vse počeli, kako jih ni bilo nič strah, česa vse so se bali. Otroci so imeli tudi spoznavno in poslovilno zabavo s petjem in plesom. Eden od otrok se je baje vrtel na plesišču ure in ure in na koncu vzklikal:

»Še me držite noge, še me držite, še hočem plesat!«

Jernej