17. del: Mens sana in corpore sano

Kakšna gledališka sezona se izteka, kakšen izziv za enega maratonskega ambasadorja. Najprej smo igrali Demokracijo, tekst Josifa Brodskega, ruskega političnega desidenta, ki je emigriral iz ZSSSR v ZDA. Politična satira na račun vzhodnoevropskih voditeljev, ki so popolnoma izgubili stik s svojim prebivalstvom. Medtem ko narod strada, se oni bašejo s prvovrstnimi dobrotami. Takoj, ko sem prebral besedilo, sem pomislil na svoj trebušček. Jezusmarija, če bom pojedel na vsaki vaji, na vsaki predstavi pol tistega, kar predlaga Brodski, bo moje maratonsko telo trpelo maratonsko razširitev. Na nepričakovano srečo režiser za potrebe predstave ni najel kakšnega vrhunskega kuharja, temveč vrhunskega pantomimika Andresa Valdesa, ki nam je pomagal pri navideznem mastenju in trebušček si je lahko oddahnil.
A ni hudič, čez kak mesec sem začel z vajami za novo predstavo, Kralj Ubu. Predstavo o nemogočem, nenasitnem vladarju, ki se ne more dovolj nažreti ne oblasti ne hrane. Režiserjeva ideja je bila, da se predstava namesto ob pol osmih začne pol ure prej. Da sedem jaz ob sedmih na oder in spremljam občinstvo, kako kaplja v dvorano. Ob tem se bašem s hrano. Brez Valdesa. Premiera sredi trde zime, daleč od Blaževih treningov, daleč od Viševnika in tekaških copat. S takim žarom sem igral Ubuja, da sem že tako neznosnim kilam dodal še pet novih. Braz vsakega dodatka za težke delovne razmere!

Kmalu po premieri sem se lotil brezglutenske diete in jojo efekt mi je pičlih štirih tednih pobral osem kil. Ko se je dieta končala, se je seveda jojo malce dvignil, tako da sem sedaj recimo na prejšnjih znosno neznosnih kilah.

“Mam idejo!” Je rekel Gašper. “Kaj če bi se letos ob telesu posvetili tudi duhu. Berem Platonovo Državo. Glej, kaj pravi. Kdor se zapiše samo gimnastiki, postane čezmerno divji, kdor se samo duhovno izobražuje, pa bolj mlahav, kakor je dobro zanj.”

Zdrav duh v zdravem telesu.

Kako naj zdravim svoje telo? Približno vem. Z gibanjem, s prehrano. Tukaj obvladam vsaj teorijo. Toda kako naj zdravim duha? Nimam pojma, ne teoretično, kaj šele praktično. Kaj sploh je duh? A je to um, je duša, ali je to splošno notranje počutje, je psihično stanje? Že tega ne vem. Recimo, da je telo zunanjost in recimo, da je duh notranjost. Kako naj zdravim svojo notranjost? Vem, da če hočem imeti zdravo telo, ga moram izpostavljati gibanju. Ali velja isto tudi za duha? Se moram torej notranje gibati? Čimbolj? Ali morda ravno obratno? Naj iščem notranji mir ali nemir? Rekel bi, da potrebujem notranji mir. Morda torej telo potrebuje gibanje, duh pa mir. Kako pa naj dosežem notranji mir? S pasivnostjo ali z aktivnostjo? Rekel bi, da z aktivnostjo. Z aktivnostjo do miru. Večkrat sem opazil, da me je telesna aktivnost pripeljala do notranjega miru. Ali je torej dovolj, če se redno gibljem? Morda je to dovolj. Toda potem Platon ne bi zapisal tistih stavkov. Torej bo treba biti tudi notranje aktiven, da bi se duh umiril. Sploh pa nisem prepričan, da tole z notranjim mirom drži. Če bi živel na Tibetu in bil oblečen v oranžno, bi najbrž šlo, v megleni ravnici ljubljanske kotline pa me zna takle mir spraviti v tak nemir, da bom znorel. Rabim tudi neke vrste nemir. Mir in nemir.

Nekaj dni pred smrtjo sem srečal Tomaža Pandurja. Ravno je izstopal iz svojega doma, s psom se je odpravljal na sprehod. Toliko življenja je bruhalo iz njega. Vse mi je govoril, se smejal, se jezil, se veselil nove predstave, ki jo bo začel v Skopju. Dotikala sva se, se trepljala, se objela. In nato dokončno poslovila.

Na dan smrti je televizija v spomin zavrtela enega njegovih zadnjih intervjujev. Zdelo se mi je neverjetno, kakšno moč imajo besede, ki jih je izgovarjal. Kot bi se vse, kar je rekel, hkrati zapisovalo v večnost. Kot bi se misli klesale v kakšno marmorno ploščo. Sedel je v studiu z novinarko, v ozadju pa sta bili postavljeni dve njegovi sliki. Vedel sem, da slika, nisem pa vedel, kako. Njegovo gledališče je bilo polno, polno podob, slik, gibanja, luči, mask … Na tistih dveh slikah pa je v tišini in miru lebdel človek z glavo navzdol. Leti, morda je pripet za pete in visi. Visi in leti. Kot bi njegovo nemirno gledališče v slikah iskalo ravnovesje.

Nemir in mir.

Jernej