Projekti Zapri

18. del: Nadčlovek

Če ima človek premalo uvida v stvarnost ali pa če ima preveč uvida v stvarnost, vselej tvega, da se mu zmeša. Skratka zdrav duh v zdravem telesu mi še ne da miru.

Kadar pomislim na Nietzscheja, se vedno najprej spomnim na to, da je bil nor in da je končal v norišnici. Potem pa pomislim na njegovega nadčloveka. Pa seveda tudi na to, da je najbolje biti ne preveč pameten in tudi ne preveč nor. Da nas šele to, da nismo ne preveč in ne premalo pametni, dela relativno normalne. Če ima človek premalo uvida v stvarnost ali pa če ima preveč uvida v stvarnost, vselej tvega, da se mu zmeša. Skratka zdrav duh v zdravem telesu mi še ne da miru.

Vedno sem najbolj užival v športnih igrah. Oboževal sem košarko in nogomet, predvsem košarko. Ponoči me je oče zbujal, da sva skupaj od treh do petih gledala po televiziji, kako je zlati rod jugoslovanske košarke redno premagoval nepremaglive Sovjete, tisto silo vseh sil, kako je mala država držala v šahu največje države sveta. USA, ZSSR in Jugoslavija. To so bili edini trije centri svetovne košarke. Dalipagić, Delibašić, Kičanović, Ćosić, Slavnić, Vilfan so bili idoli moje generacije.

“Dons sem jaz Dalipagić!”

“Ne seri, ti si biu že učeri Dalipagić, dej bod ti dons Sergej Belov!”

”Mama ti je Sergej Belov!”

Košarko sem igral dvakrat na teden. Med igro, nevede, smo se prešvicali, prelaufali do te mere, da smo popadali na tla. Niti ne vem, kaj je bilo na prvem mestu – šport, družba, igra, zmaga, pivo. Saj sploh ni bilo važno, vse naenkrat.

Če je že vse okoli mene v nemiru in drvi v kaos, kako naj jaz, mali človek, kljubujem tem silam? Najbolje, da se prepustim toku in začnem v sebi ponovno iskati tisti izgubljeni ideal lepega, stasitega, čistega, pravičnega.

Ko sem bil še majhen, ko je bil rod zlat, časi pa sivi, se je pralni prašek dalo kupiti v visokih kartonastih valjih. Iz njega sem si izrezal desetcentimetrski obroč, nanj nalepil mrežo od krompirja in koš obesil na predsobno omaro. Spomnim se, da sem mater spravljal v obup, ker sem ure in ure in ure metal penasto žogico v tisti obroč. Pozno v noč sem odigraval košarkarske tekme, bil jugoslovanski reprezentant, košarkar Iskre Olimpije, osvajal olimpijske in svetovne turnirje, stopal sem na kavč in prejemal zlate medalje, oči so se mi rosile ob poslušanju jugoslovanske himne, ki je donela v moji glavi. Bil sem najboljši košarkar, kar jih je kdaj dala mati zemlja. Spominjam se tudi, da sem v sanjah skrbel tudi za uboge, nemočne, bil sem mojster fairplaya, nikoli nobenega incidenta, vedno samo igra, zmaga in skromnost ter ponižnost ob zmagoslavju. V svoji otroški imaginaciji sem bil vedno lepši, boljši, širši, pravičnejši, čistejši, kot bi lahko bil kadarkoli v stvarnem življenju. Predstavljam si, čeprav nisem nikakršen izvedenec filozofije, da sem živel sanje svojega nadjaza. Svojega nadčloveka.

Odkar živim kot relativno odrasla oseba, sem na vseh nivojih priča dekonstrukciji človeka. Predstavljam si, da odkar je Freud znal pogledati človeku pod kožo, se ta val, to brskanje po človeški psihi, želja priti do dna človeške nizkotnosti, ne ustavi. Na vseh nivojih. V slikarstvu je Picasso razstavil človeški obraz, vsa dramatika od Strindberga in Becketta do danes išče človekov padec, romani od Camusa dalje proučujejo pojav človekove majhnosti, sprevrženosti, takorekoč vsa filmska umetnost slavi intimno grozo človeka.

Namenoma rečem val, ker ni bilo vedno tako. Tako kot povsod drugod, se tudi v umetnosti okusi, stili, ideje vračajo v valovih. Če se samo spomnim antične umetnosti, vseh tistih kipov, ki jim niti malo ni bilo do tega, da bi iskali razkroj človeka, temveč so si na vse kriplje prizadevali ravno obratno, pa renesanse, ki se je zgledovala po antiki, Michelangellovega Davida, ki skuša biti popoln v vseh pogledih, povojni junaški kipi, slike, drame junakov, vse to mi govori, da so umetniki težili k temu, da bi prikazovali človeka boljšega od nas, da so slavili nadčloveka.
Kdo pa je to nadčlovek? Nietzsche je v svoji knjigi ‘Tako je govoril Zaratustra’ pravzaprav njega imel za nadčloveka. Zelo pa me je presenetilo, ko sem naletel na njegovo misel, da nadčlovek ne sledi moralam, ki jim sledi krščanstvo, ampak se dviguje nad njih in jih zavrača!

Imam občutek, da bolj ko se svet nagiba k miru, bolj umetnost sili k temu, da išče razpoke v človeku, išče malega človeka, njegove napake, njegovo negotovost, bolj pa ko je svet nemiren in se nagiba k obči destrukciji, bolj prihajamo v obdobje iskanja tistega boljšega, močnejšega, čistejšega. Nadčloveka. O tem nas uči zgodovina. Hitler je iskal Friedricha Barbarosso, Napoleon je iskal Julija Cezarja, še Slovenci smo se v času osamosvojitvene vojne ozirali po Kralju Matjažu, iz naftalina smo vlekli generala Maistra in mu hiteli postavljati spomenike. In danes najmočnejša nacija sveta išče svojega novega človeka. Meni se Trump ne zdi najmočnejši ne najlepši niti najčistejši. Da pa ne sledi nobenim vrednotam, da se dviguje nad njih in jih zavrača, s tem se pa strinjam.

Če je že vse okoli mene v nemiru in drvi v kaos, kako naj jaz, mali človek, klubujem tem silam? Najbolje, da se prepustim toku in začnem v sebi ponovno iskati tisti izgubljeni ideal lepega, stasitega, čistega, pravičnega.

Tistega svojega Nadčloveka.

Zadnje iz bloga