19. del: Doroteja

“Jaz grem na Osorščico!”

“Ti pa si nor, ti! Si ga slišala, gor misli it, sam. Nisi slišal, kaj je rekla Mira (soseda). Da so divje koze gor, je rekla, da ni za rinit…”

Tak je bil približno odnos mojih staršev do mojih športnih poskusov. Človek težko najde bolj nešportno družino, kot je bila moja. Obenem pa je bil v naši hiši vedno fokus nekje drugje. Vsako poletje se je družina za kaka dva tedna zbrala na morju, na skupnih počitnicah. Spomnim se, kako smo po večerih ta mladi debatirali o tem in onem. Fotr je bil v glavnem tiho, če je pa že odprl usta, je rekel:

“Dobro, pustmo zdaj to, rajš povejte, kaj bomo jutri jedli.”

“Mam zrezke še za trikrat v hladilniku,” je hitro dodala mama.

“Ma pusti zdaj zrezke, o zajtrku govorim, kaj naj zjutraj prinesem iz trgovine?” jo je prekinil oče.

Sama hrana, stalno hrana. Se prav čudim samemu sebi, ko vidim, kako sem totalno predan korakom. (Se je pisec zahihital.)

Zdaj sem spet na morju in kar pridno treniram, saj imamo letos spet velike načrte. Spet hodim na Osorščico, če se le da, vsak drugi dan, vmes pa grem še kdaj teč. Letos so pogoji res odlični. Predlani je bilo ogromno vlage, ki je vabila komarje, da se jih nismo mogli otepsti ne podnevi, še manj pa ponoči. Lani je bila izredna vročina. Spomnim se neprespanih noči, ko sem se hodil ob dveh tuširat z mrzlo vodo, potem ko sem zamenjal že dva pouštra. Z ženko sva hodila teč ob šestih zjutraj, termometer je kazal pa 31’C, ob šestih zjutraj.

“Pa vi niste normalni,” so nama govorili sosedje, ko sva se ob pol osmih vračala s teka, na pol mrtva.

Letos pa je neverjetno prijetno. Čez dan temperatura redko preseže tridesetko, stalno piha nek luškan vetrič, komarjev od nikoder, celo volje mi ne manjka.

Tukaj imam kar nekaj, v glavnem hrvaških, prijateljev in ko sem lani vprašal Dorotejo, hčerko enega od njih, če je že bila kdaj na Osorščici, mi je odgovorila:

“A kaj je to Osorčica?”

Srce moje okroglo! To je približno tako, kot če bi Ljubljančana vprašal za ljubljanski grad, on bi ti pa odgovoril, kaj je to ljubljanski grad. No, pa smo jo nahecali, da je pri nas prespala in da gremo kao jutri zjutraj gor. Pa je reva v strahu pred hribom očitno poklicala na pomoč vse svoje bogove, da so jo uslišali in je zjutraj, edini dan v vsem lanskem poletju, lilo kot iz škafa.

Tudi letos sem zbobnal dve družini z otroki, da sta se nam pridružili. Ob šestih zjutraj smo že stali pod vznožjem Osorščice, ki od spodaj res zgleda tako, kot da boš hodil štiri ure. Tokrat Doroteji ni pomagal noben bog, morala je gor, toliko drugih otrok je bilo zraven, da ni imela nobenega opravičila. Držala se je sicer bolj zadaj, nekajkrat smo se morali ustaviti, jo počakati, kar bliskalo se je, tako grdo je gledala, parkrat je sicer siknila, srce moje okroglo, da ma dost, ampak gor je pa le prišla. Srečna, ponosna. Zvečer sem jo že slišal, kako je drugim otrokom pravila, di je bila i kak to uopče nije niš teško.

Pa če prepričam enega samega, je rekel Cankar. Jaz tudi. Mislim globalno, delujem lokalno.

Jernej