2. del: Navada, železna srajca

Zadnjič sem citiral Churchilla in govoril o tem, kako se ne bomo nikdar predali, o valu optimizma, ki me je zajel. In res se je vse odvijalo zelo navdihujoče. Ker vemo, da spadam v tisto skupino ljudi, ki se ne morejo kar brezglavo podati na tekaško stezo, ker to ne bi bilo zdravo ne za moja kolena še manj pa za srce, smo se zadeve lotili previdno in postopoma. Najprej smo opravili zdravniške teste na Centru za medicino športa, kjer me je dr. Maja Mikša pregledala od a do ž in na moje veselo začudenje na koncu ugotovila, da, kot se je izrazila, “niti ni tako slabo.” Da sem baje tam zadaj nekje še vedno poln mišic, da pa so te varno skrite pred pogledi in dotiki. Potem smo naredili obremenitvene teste, ravnotežnostne teste, dihalne, srčne teste. Dobil sem zdravniško privoljenje, da se smem telesno naprezati, s priporočilom:

“Shujšat bo treba!”

“Seveda, saj bom, saj to že nekaj časa nameravam.”

To je bilo dovolj, da smo lahko naredili naslednji korak. Tako je pristopil do mene Blaž, kita od človeka, atlet po duši in telesu, ki bo skrbel za moj napredek. Da bo vse pod nadzorom, po pravilih, da se bo vse odvijalo s pravim tempom. Blaž je mojster, učitelj teka. Najprej se mi je zdelo hecno, teči pa res menda zna vsak. Kot bi me nekdo učil dihati. Toda kmalu sem ugotovil, da se motim. Toliko mi je govoril o pravilnem teku, da sem se že po enem treningu z njim počutil kot tista stonoga, ki so jo vprašali, kako pravzaprav hodi. Ko je začela razmišljati o tem in skušala odgovoriti, v kakem vrstnem redu premika noge, je ugotovila, da ne zna več hoditi.

Zgubil sem nekaj dekagramov, noge so rahlo močnejše, korak lažji.

Ampak Blaž je mojster in bo tudi mene, dvonogo, naučil teka. Najprej bova pa predvsem hodila. Hodila v hrib, potem malce tekla, pa spet hodila. Delala vaje. V ta namen mi je izročil nekakšne trakove, ki jih obesiš na klin ali vejo močnejšega drevesa in se potem na njih obešaš in se z njihovo pomočjo dviguješ, vseskozi uporabljajoč le svojo težo. Ti TRX trakovi so pravzaprav nadomestilo za fitnes, pred leti so bili baje planetarni hit. Zdaj tudi vem zakaj. Prvi dan me je bolela ena polovica telesa, drugi dan pa druga.

Kar hitro sem zaznal napredek. Zgubil sem nekaj dekagramov, noge so rahlo močnejše, korak lažji. In kako se jaz na to odzovem? Zelo prijetno. Tako zelo, da kmalu dobim občutek, da mi gre, da bom jaz to endvatri, da saj sem vendar športnik (po željah in zgodovini) in da se lahko pravzaprav za ves ta trud in uspehe malce nagradim. In s čim se jaz nagradim? Z lenobo. “Sej dons pa lah mal bl na izi, sej ni treba lih vsak dan, sej drug teden bom pa res, sej je še par mescev cajta, ne vem, če se nau lih zdej uscal…” Navada ne bi bila navada, če ne bi bila kot srajca iz železa, ki jo je težko kar tako sleč in odvreč. Po parih dneh ugotovim, da so se deke vrnile in noge otežile. Muke po Jerneju.

Včeraj smo pokopali Žarka Petana. Na pogrebu sem prebral nekaj njegovih nesmrtnih aforizmov.

“Napredek je tekač na kratke proge, kmalu omaga.”

“Glas vesti bi morali ozvočiti.”

“Vse, kar imam na vesti, spravljam v podzavest.”

“Nikar ne spoznaj samega sebe, boš razočaran!”

“V boju prsi ob prsi so mi zabodli nož v hrbet.”

“Laž se z leti redi.”

“Bil je dovolj inteligenten, da se ni delal pametnega.”

Jernej