20. del: Ognjeni krst

Odločili smo se, da zato omogočimo otrokom, da z našo pomočjo sami nastopijo v gledališki predstavi, na deskah, ki pomenijo svet, na tem dvignjenem protoru, kjer vsako dejanje, vsako opravilo, vsaka beseda nosi tudi svojo simbolno vrednost. Zato si mislimo in domišljamo, da mora na odru vladati tudi duh, tisti duh, na katerega naj človek, ob skrbi za telo, nikakor ne pozabi.

27. avgusta se je v ljubljanskih Križankah odigrala predstava “Predani korakom”. Desetim gibalno omejenim otrokom se je pridružilo štirinajst gibalno neoviranih in teden dni pred dogodkom so se dobili na prvi vaji. Scenaristka in režiserka Lea je pripravila odličen, ganljiv, poetičen scenarij, ki je pognal vseh 24 otrok v nezadržen tok dogodkov. Ples, poezija, gibanje, vrvenje, tek, glasba… Približno na polovici vaj sem se jim pridružil, da s kakšnim nasvetom, kakšno idejo popestrim dogajanje. Ko sem jih gledal, kako se naprezajo in kako uživajo istočasno, sem se ponovno zaljubil v gledališče. Enkrat davno mi je profesor Korun rekel, da gledališče izvleče iz človeka vse najboljše in vse najslabše. Opazoval sem otroke, ki so popolnoma nevešči odra, kako se v trenutku, ko rečemo zdaj pa zares, gremo še enkrat tole sceno, spremenijo. Kot da v tistem hipu nekakšna resnost vstopi v njih, nekakšna svetost. Morda je to trenutek, ko se začne igra. Trenutek, v katerem zapustiš sebe, takšnega kot si in vstopiš v nekakšen drug svet. Otroci niso igrali vlog, igrali so seveda sami sebe, ampak kljub temu so zapustili sebe in stopili v drug del sebe, morda duhovni del sebe. In ta duhovni del sebe je malo drugačen od samega sebe. Ta duhovni del sebe ima svoje zahteve. Mora biti boljši od samega sebe. Mora znati plesati, mora znati govoriti, mora vedeti, kaj govori, tisto, kar govori, mora biti pametno, lepo, jasno in glasno, obleke morajo biti urejene, obrazi oprani in urejeni. Cel kup zahtev ima ta duhovni del mene. To velja tudi zame, ki se z odrom ukvarjam. Tudi kadar rušim vsa ta odrska pravila lepega, moram to početi spretno, pametno, z mnogo vaje. In ta otroški vstop v duhovni del sebe se mi je zdel zelo lep. Ko človek vstopi vanj, postane lep. Ne vem, zakaj. Morda zato, ker je to pravzaprav pogumno dejanje. Ko človek stopi na oder, mnogo tvega. Predvsem tvega samega sebe, svojo zunanjost in notranjost je pripravljen dati na ogled, na presojo, pripravljen je deliti vse najboljše, kar je v človeku in vse najslabše.

Takšne vaje so seveda ganljive same po sebi. Spoj zdravih otrok s tistimi, ki imajo takšne ali drugačne težave, je ganljiv sam zase. Ampak na vajah me niso zmagala nikakršna čustva. Očitno je bil moj glavni focus na urejanju predstave. Čeprav so bili neverjetni ti otroci. Kako so razpoloženi za hece, koliko smo se presmejali, tudi na račun nezmožnosti. Elina, drobna punčka, se je neprestano vozakala v vozičku okoli mene, me objemala, mi izpovedovala ljubezen, me hecala, me zbadala. Je rekla: “A ni hecno! Ti si igral Bosanca, jaz sem tudi Bosanka. A ni hecno! Bosanci govorimo slovensko, Slovenci pa bosansko.”

Sobota, 27. avgusta, je bila nesramno vroča, pa tudi zelo lepa, sončna. Mnogo bolj kot sreda, 27. aprila, ko se je iz čistega miru na pol Slovenije vsul najprej leden dež, nato pa še moker sneg, ki je polomil vsakemu vsaj nekaj. Križankam, biseru Ljubljane, je polomil premično streho, ki ji ni padlo na pamet, da lahko kaj tako težkega pade na Ljubljano in to 27. aprila, na tak dan, ki je Ljubljana po njem slovela. Zato se tudi ni zaprla. Zato se je tudi podrla.

Predstavo smo začeli s tem, da sem vsakega posebej poklical na oder in vsak od otrok je po svojih najboljših močeh čim hitreje pritekel na oder. Ko je pritekel prvi in ga je obsijalo popoldansko sonce, s svojo neusmiljeno vročino je pripravilo ognjeni krst za slehernega otroka, mi je skočila žaba v grlo. Bilo je tako ganljivo, da sem komaj videl brati imena. Res so bili krsni, tako so bili z vsem bitjem pri stvari, da jih je bilo užitek gledati.

Ob koncu je ena od mamic stopila na oder in povedala v imenu vse staršev, da so se na teh vajah zgodili trije čudeži. Matic je prvič v življenju skočil, Pia je prvič zaplesala in Suzana je naredila prve korake brez vsake pomoči.

Jernej