3. del: Vse teče

“A si slišal?
“Ja. Kaj pa je bilo to?” mi je z vprašanjem in s strahom v glasu odgovoril moj trener Blaž.
“Ne vem, kot bi mi nekaj počilo v nogi.”
Občutek sem imel, da mi je v desnem stegnu počila mišica. Pekoča bolečina, predvsem pa pok, ki ga je slišal tudi Blaž, ki je stal kake tri metre stran.

In ker baje teče vse, kot pravi Heraklit, mora teči tudi človek. Druge ni.

In to na kakšen dan. 12. maja, v ponedeljek, po tem, ko sem preživel zelo deprimirajoč vikend, ko se mi je vse zrušilo, ko sem hotel že odnehati, poklicati Gašperja in se mu zahvaliti za sodelovanje, kajti imel sem občutek, da jaz tega ne zmorem, da sem si naložil preveliko stvar, ki ji očitno nisem kos. Prav vikend sem ugotavljal, da se cel teden nisem niti premaknil, obenem pa sem oddelal kar nekaj zabav, kjer se je jedlo in pilo. V ponedeljek pa sva bila z Blažem dogovorjena za jutranji trening. Večer pred tem sem se vendarle odločil, da si dam še eno priložnost, da poiskusim še z enim začetkom, da pa tudi Blažu povem vse po resnici, da sem namreč neresen, da se ne prehranjujem, tako kot sva rekla in da tudi ne treniram po programu. Da sem skratka len in za nikamor.

Res sem se mu pokesal, on pa se je nasmehnil, rekoč, da je sicer še nekaj časa, da pa je treba zdaj res začeti na polno in brez vsakega heca.
Tako sedaj nadaljujemo brez heca.

Ne vem, od kod mi ta optimizem, ampak prepričan sem bil, da mi bo šlo mnogo lažje, kot mi gre. So bili časi, ko sem igral dvakrat na teden košarko s svojimi osnovnošolskimi prijatelji in sem si poleg tega omislil še kak tek, kako kolesarstvo, kak tenis, kak badminton. Prepričan sem bil, da bo treba samo vklopiti motorje in bo telo kar samo steklo. Pa ni res. Če voda ni pretočna, če stoji, se kmalu zasmradi. In ker baje teče vse, kot pravi Heraklit, mora teči tudi človek. Druge ni. No, ja, je. Smrad.

Za poškodbo se je izkazalo, da je bil strah odveč, ne pa tudi previdnost pri nadaljnih treningih. Tako sva nadaljevala po rahlo spremenjenem programu in z mislijo na desno stegensko mišico (nimam pojma, kaj se je zgodilo, slišalo se je grozno), zato pa s toliko večjo vnemo. Pravzaprav lahko rečem, da so se pravi treningi zame začeli šele s to poškodbo. Od tedaj treniram skoraj vsak dan in danes, po štirinajstih dneh, že čutim rahle spremembe. Sem malce lažji, pri kilah sicer tega še ni opaziti, pri nekakšnem celostnem občutku pa. O fanatizmu še ne moremo govoriti, o tem, da je fant rahlo spremenjen pa. Sedajle sedim na balkonu hotela Rixos v turški Antalyi, kjer gostujemo s predstavo Ko sem bil mrtev, ki jo je režiral Diego De Brea in pišem tele besede po tem, ko sem včeraj tekel po tukajšnji štirinajstkilometrski plaži. Kaj takega je bilo pri meni v preteklosti nemogoče zaznati. Shecal sem tudi Diega, da je šel z mano. V njem pa je nek režijski fanatizem. Tako me gnal, da sem bil čisto preč. Pa ne samo jaz, tudi on je bil popolnoma zaripel. Obenem mi je govoril, kako moram pravilno dihati, da ne bom izgubljal po nepotrebnem moči. Enkrat režiser, vedno režiser. To mu je v krvi. Mučenje igralcev.

Super je bilo. Potem sva si privoščila še malce hotelskega fitnesa, bazena, savne in sprehoda po krasnih starih turških uličica, kjer sem reševal Diegovo denarnico pred lokalnimi trgovci.

Nocoj igramo predstavo, ki je tudi sama nekakšen trening. Burleska, kjer nemo preigravamo vse mogoče situacije, zelo telesna predstava. Na koncu smo tako mokri, da bo treba spet v bazen, savno…

Sicer pa uživamo, imamo se radi in se veselimo, da smo na svetu.

Jernej