5. del: Potne počitnice

Zadnjič me je poklical stari prijatelj, ki je očitno naletel na moj blog.

“A veš, kaj bi rad samo še doživel? Da tebe vidim, kako boš odtekel teh deset kilometrov, pol pa tud, če crknem!”

Saj včasih tudi mene spreleti enaka misel. Noge me nesejo, kolena me držijo, gležnji prav tako, sape pa nobene. Po kakem kilometru diham kot konj, potem pa še pogledam tega svojega Blaža, ki ob meni teče kot lahkotni Indijanec na lipicancu, z mislimi nekje drugje, jaz pa kot preganjani severnoameriški bizon, z jezikom do tal. Sem si že rekel, da bom zahteval drugega trenerja, takega, da se mu bodo vsaj malce nabrale potne kapljice na čelu, ki me bodo tolažile, da je res naporno, ne pa takega, ki je po enournem treningu suh kot poper. To me ubija. A on sploh ve, da tečeva?

Toda potem je konec treninga in stvari se spremenijo. Bolj ko se matram, rajši se imam.

Teatrska sezona je za nami, začele so se počitnice in naš pripravljalni tabor smo premestili na morje, na otok Lošinj, kjer nadaljujemo z nižinskimi pripravami. Da se pohvalim, v osmih dneh sem šel sedemkrat teč, take kratke trištiri kilometrske ture, pa kar naporne, z dvema vzponoma. Nad nami se pne najvišji otoški hrib Osorščica, ki meče svoje poglede na vse strani in z njega lahko vidiš pol sveta. Ta letos name še čaka. Me pa že srbijo podplati, vsakič, ko pogledam gor na vrh, zaslišim šepet, ki me vabi v svoj prepoteni objem. Od Blaža sem po mailu prejel načrt treningov, kajti sedaj me nekaj časa ne bo mogel nadzirati in bojim se, da se boji, da bom šel v cvet.

Začele so se počitnice in naš pripravljalni tabor smo premestili na morje, na otok Lošinj.

Prvi dan – ogrevanje, 8×3 minute teka, z enominutnimi pavzami in 20 minut plavanja, drugi dan – hoja v hrib in TRX vaje, tretji dan – ogrevanje, 2×8 minut teka in 20 minut plavanja, četrti dan – hoja v hrib in TRX, peti dan – 10×2 minuti teka, v katerih stopnjuješ tempo in 20 minut plavanja, šesti dan – hoja v hrib in TRX, sedmi dan – prosto.

Prvi teden. Nato se vse malce stopnjuje. (Med nami, eno je teorija, drugo je praksa. Samo ne Blažu povedat.) Pravzaprav uživam kot pes. So že neki rezultati, pa ne pretirani, malo se mi že pozna, pa bi se mi lahko še bolj, sem že nekaj malega shujšal, pa bom moral še ful, ampak pravzaprav uživam kot pes. Je v tem gibanju, v tem martru neka slast. Teč hodim zvečer, preden se stemni, potem ponavadi naredim še TRX vaje in potem sem crknjen za crknit, ampak ko si potem odprem pivo, razmišljam samo o tem, kako bom jutri treniral, do kod bom tekel, kdaj bom šel plavat…

Ko se zjutraj zbudim, je seveda druga pesem. Se mi ponavadi niti malo ne da.

Sosedje tukaj na Lošinju, ki me poznajo že desetletja, me vsi debelo gledajo. Jao, glumac nam je poludeo!

Je rekla soseda Ana:

“Na maraton? Znate ko kod nas na maratonu dobije največi aplauz? Onaj koji poslednji dodje na cilj.”

“Pa na taj aplauz i računam, draga moja Ana!”

Jernej