6. del: Čarobna gora

Prvič sem se povzpel na Osorščico, ko mi je bilo kakih devet let. Peljal nas je sosed Štef. Tak cirkus je zganjal o naporni poti, da se mi je zdelo, da bo to eden najtežjih dni v mojem življenju in da je vzpon na Osorščico tako zahteven, da nujno potrebujemo izkušenega vodiča. Čeprav je bil že v letih, malce zapit in z vampom čez pas, je bil v mojih očeh šerpa Štef človek, brez katerega ne prideš v goro. Okrog Osorščice so se takrat pletle razne nevarne zgodbice. Ena od njih je govorila o mladem lepem fantu, ki je preizkušal goro na ta način, da je od vznožja pa do vrha hriba tekel. Ko je prispel na vrh, se je ulegel na tla in umrl. Skratka, brezglavo in nepripravljeno se na Osorščico ne sme. Zato smo se zbudili pred peto zjutraj. Najprej smo jedli jajca, šerpa je rekel, da za moč. Nabasali smo si nahrbtnike s sendviči, klobasami, sadjem, trdo kuhanimi jajci, pohanimi zrezki, čokolado, sokovi, kavo, pivom in vse to vlekli v hrib. Šerpa Štef je tako dobro glumil vodiča, da je bil popolnoma moker in zadihan že po nekaj minutah. Ustavljal se je in zavijal z očmi, se obračal k meni in dvigoval obrvi, kot češ, sem rekel, da bo težka in morali smo narediti prvo pavzo. Nekaj malega smo spili in prigriznili. Vsakih deset minut. Ne spomnim se, kako dolgo smo rabili do vrha, toda pot se je zavlekla in razvlekla, da se mi je usidral spomin, da gre človek na Osorščico enkrat v življenju in nikoli več. Ker je bila tedaj osvojena, sem nanjo pozabil za kar nekaj let.

Brezglavo in nepripravljeno se na Osorščico ne sme.

Potem pa je sredi osemdesetih in na vrhu svoje slave v istem kraju letoval Bojan Križaj. Se spomnim, kako mi je zaigralo srce, vsakič ko sem ga videl v živo. Da bi ohranjal svojo vrhunsko formo, je vsako jutro, ne da bi na vrhu umrl, tekel na Osorščico. To je bilo ravno v času, ko se mi je začelo oblikovati moško telo in sem sebe tretiral kot bojevnika, ki na vsakem koraku skuša svoje meje. Bilo je zelo pomembno, kako močan je kdo, kako vzdržljiv, kako igra nogomet, kako hitro pride na Osorščico. Skoraj vsak dan sem šel gor. Zame je začela dobivati mitske lastnosti. Ker sem bil mlad in v formi, sem uspel preteči pol poti navzgor in celo navzdol, pri čemer sem podoživljal Križajeve wengenske uspehe, ko sem skakal čez nevarne, ostre skale. In postavljal nove in nove svetovne rekorde. Uro in tri minute, gor in dol. Čas, ki se mu nisem nikoli kasneje več niti približal.

Danes zjutraj sva vstala ob šestih in se odpravila v hrib. Po petnajstih minutah, ko se odpre prvi razgled, sva se znašla med žajbljevimi travniki, ki so letos zaradi višje vlage še bolj zeleni in še bolj dišeči. Malo kasneje sva zavohala timijan pa spet žajbelj pa lovor pa žajbelj… Vse skupaj deluje kot vrhunska aromoterapija. Če greš gor po nevihti, ko je vse oprano in sveže, vidiš na vzhodu planinski masiv Velebit, pred njim sta Rab in Pag, na jugu začetek dalmatinskih otokov, Olib, Silbo, Premudo, Ist, na zahodu pa Susak, Unije, rt Kamenjaka, za njimi pa v daljavi obrise roba Italije.

Zame eden najlepših krajev in moj popolni trening. Čarobna gora.

Jernej