7. del: Tek z ovirami

So prišli k meni na morje trije, Gašper, Blaž in Marko s kamero, da bi malo skupaj potrenirali, se poveselili in tudi kaj posneli. Pa da tudi preverijo, ali se samo za(je)bavam ali tudi kaj treniram. Prišli so za en pičel dan, komaj mi jih je uspelo prepričati, da so prespali, zato smo morali hiteti. Popoldne smo hiteli na Osorščico, no, oni so hiteli, ker so vsi športniki, jaz sem se pa vlekel. Marko je nosil s sabo vso snemalno opremo, ki je niti ni bilo tako malo. Pred kratkim si je kupil nekakšen mali, štiripropelerski helikopter, na katerega se pritrdi kamero in potem lahko snemaš iz zraka. Kakšne neverjetne posnetke smo naredili! Pred leti smo za kaj takega morali najemati helikopter, zdaj pa takole. Edina pomanjkljivost je, da je naprava precej glasna. Sliši se kot leteča kletka, v katero se je ujelo desettisoč čebel.

“A, snimate? Ja se pitam kaj to vraga cijeli dan nekaj zuji!”, so govorili sosedje.
To mašinerijo pa še kamero in objetkive je vlekel v hrib. Jaz, ki treniram, sem se potil, on, ki je tukaj samo zato, da snema, je pa skakal okoli mene, me prehiteval, nastavljal kadre, da sem jo jaz lahko prisopihal mimo, ne da bi se ustavljal. Potem je spet pospravil kamero in mimo mene naprej gor, kjer je ponovil vajo. Zelo nevzpodbudno.

Takrat sem strgal štrik, tokrat pa karabin, tako da sem se odločil, da mene Himalaja ne bo videla.

Zjutraj smo vstali ob 5.30, da smo ujeli sončni vzhod. Ker je imel Marko še nekaj malega opravkov z opremo, me je Blaž poslal na TRX trakove, da bi se malo ogrel. Ta telovadni pripomoček je sestavljen iz močnih širokih trakov, gurten, takšnih, ki se jih uporablja za privezovanje najtežjih tovorov in iz kovinskih karabinov. A ni hudič, da mi ga je uspelo utrgat! Hvala bogu, da je bil Blaž ob meni, da je videl, kaj se je zgodilo, drugače mi ne bi verjel. Sem že imel podobno izkušnjo. Z Andrejo sva šla na poročno potovanje na Mauritius in so naju tam shecali, da sva šla smučat na vodi. Močan čoln, z dvestopetdesetimi konji, ki je desetletja vlekel za sabo neštete debele Nemce in je Andrejo dvignil iz vode kot list papirja, mene ni in ni mogel dvignit v smučino. Najprej sem nekajkrat oral po indijskem oceanu, žena se mi je valjala od smeha, Švabi so me slikali, nato se je pa še štrik utrgal. Črnec ni mogel verjeti svojim očem.

Takrat sem strgal štrik, tokrat pa karabin, tako da sem se odločil, da mene Himalaja ne bo videla. Da ne bom še šerp spravljal v zadrego. Zelo nevzpodbudno.
Sicer se mi pa dogaja. Avgusta sem bil ves not, vstajal sem ob šestih in hodil teč (velikokrat je to najbolj točna oznaka, hodil teč). Opazil sem, da mi bolj odgovarja, če zjutraj odrajtam, pa zrak je svež, tla so hladna in cel dan drugačen. Kadar sem šel teč popoldne, sem vso pot gledal, za kateri grm bom šel počenit (oddahnil sem si, ko sem zvedel, da je to standardna tekaška tegoba), zjutraj pa lahen kot perešček tekam po morskih stezicah.

No, ne vedno. Na enem od tekov sem na lepem začutil ostro bolečino v desni loži, to je zadnja stegenska mišica. Sem se ustrašil, ker se spomnim raznih atletskih tekmovanj, na katerih so atleti zaradi takšnih poškodb morali končati s sezono. Moje sezone še ni konec, se mi je pa nato bolečina preselila na koleno in sedaj ne popusti, tako da že tri tedne mirujem in ne morem teči. To me strašno deprimira, se mi zdi, da sem čisto zarjavel in da nisem zmožen preteči niti kilometra. Včeraj pa sem šel kljub temu v naravo in je še kar šlo. Previdno, ampak je kar šlo, tako da imam zdaj spet boljši občutek in sem poln optimizma. Še posebej, ker se je fizioterapevt Ali z Zavoda za varstvo pri delu zučudil, da je to moja prva poškodba, od kar tečem. Ko je on, ki je športnik, začel s tekom, je imel poškodbe kar naprej.

Aja, pa še osebni rekord sem podrl. Na višku avgustovske forme sem pretekel sedem kilometrov. Nekaj je.

Jernej