8. del: Podrl sem Zavca

Drug teden je maraton. Vsepovsod vse teče. Kamorkoli pogledam, na vse poteh, na vseh cestah, po vseh gozdovih, vse teče. Staro, mlado, suho, debelo. Vse teče. Katerikoli časopis odprem, vse revije, vsak ta drugi članek govori o tem, kako pravilno teči, kaj jesti, kako stopnjevati treninge, kako se ogreti za maraton. Vse teče.

Jaz ne vem, kaj se to dogaja s Slovenci. Mi je pravil prijatelj, starejši gospod, da je v sedemdesetih hudo zbolel. Eden od načinov zdravljenja, ki mu ga je priporočil zdravnik, je bilo tudi gibanje. Čimveč gibanja. Tako je naletel na neko knjigo, ki je govorila o tem, da je tek naše čudežno zdravilo. In začel je teči. Najprej po sosedskih ulicah, nato ob Savi, kasneje na Rašici. Sredi sedemdesetih.

“A veste, da se je Bohincu zrolal? Kar naprej nekaj laufa tle med bajtam. Pa tak fejst poba je bil.”, so baje govorili sosedje. Danes pa vse teče.

Razen mene. Ne vem, zakaj, ampak nekaj mi je napadlo desno nogo. Leva je super, desna pa nikakva.

Kakšen simpatikus je ta človek. Mrcina hudega pogleda in neverjetno mehkega nasmeha.

Teči sem začel z majem. Popolnoma brez kondicije, zdravstvenih težav pa nobenih. Junija, julija, avgusta. Nobenih težav. Potem pa konec avgusta. Ko sem že imel toliko moči in utrjenih mišic, da bi lahko pretekel deset kilometrov, sem si natrgal ložo, potem me je grabilo koleno, nato se je začela oglašati ahilka, pa še ena mišica. Vse na desni nogi. Odrivni, vodilni, taglavni. Taki lepi dnevi so, da se mi sline cedijo, pa moram mirovati. Nič, še dvanajst dni imam, da se spravim v red. Še sreča, da nam Soča stoji ob strani (dr. Novak je rekel, da normalna ahilova tetiva zgleda kot savinjski želodec, vneta pa kot ogrska salama. Čeprav imam zelo rad savinjski želodec, je ultra zvok v kleti mojih nog našel ogrsko salamo) in da imam fizioterapevtko Slavico, pred katero vsak dan slečem desno hlačnico.

Braz Gašperja ne bi bilo nič. On je car, vse ima pod kontrolo.

Da bi malce popestrili naše treninge, je v zadnjem času organiziral dva dogodka. Najprej smo se dobili na Igu s podporniki akcije “Predani korakom”. Do danes je več kot šesto tekačev podarilo več kot osemtisoč treningov in s tem več kot stomiljonov korakov. In res jih je prišlo veliko in smo z Blažem opravili skupinski trening. Prišli so otroci, njihovi starši, mladi športniki in prišlo je nekaj starejših, ki še vedno tečejo. Na koncu sem objemal krasno gospo oseminšestdesetih let in občudoval, kako je zmogla in v prvi vrsti pretekla cel trening, ki sploh ni bil nedolžen. Kar nekaj mladcev se mi je potožilo, da jih je še par dni vse bolelo.

“Pa kako vam uspe skoraj osem kilometrov takole preteč, gospa?”

“Veste kaj, človek mora svoje telo celo življenje matrat, če ne ni nič!”, mi je odgovorila.

O tem, kako sem jaz opravil s treningom, pa kdaj drugič.

Teden dni pred njegovo veliko borbo za naslov evropskega prvaka z Madżarom Hafnerjem, smo obiskali Dejana Zavca in z njim opravili trening (ful sem si ga želel podret, jebiga, moram le branit barve supertežke kategorije, ampak sem se moral zaradi Madžara nazaj držat). Kakšen simpatikus je ta človek. Mrcina hudega pogleda in neverjetno mehkega nasmeha. Za zalubt se. Tako sva se zabavala in toliko prerežala, da se je nazadnje od smeha zvrnil na tla in obležal sredi ringa. Jaz pa sem zmagoslavno dvignil roke.

Mislim, halo, koliko pa jih je, ki lahko zakričijo naslov tega bloga!!!

Jernej