Mala avantura z Goričkega v Piran

Četrta Mala Avantura se je začela zgodaj zjutraj na skrajnem severovzhodu Slovenije. Po inspiraciji Kreslinove pesmi Z Goričkega v Piran, sem se podal na diagonalno prečenje naše lepe države v dveh dneh.

Kos opreme na katerem nikoli ne varčujem, so plašči. Dobri plašči za kolo te namreč obvarujejo tistega nesrečnega naključja, ko moraš opoldne pod žgočim soncem menjavati zračnico, ker si ravno povozil trnje, kos ostre žice ali stekla.

Ravno to se mi je zgodilo pred Ptujem. Kar na enkrat sem opazil, da je vožnja prek razpok na cesti postala nekoliko bolj trda. Bežen pogled na zadnje kolo in značilen pritajen zvok ššššš, sta bila dovolj, da sem glasno zagodrnjal in se zaustavi na robu ceste. Hitro sem odvil zadnje kolo, snel plašč in že od zunaj opazil zajeten kos stekla, ki se je zaril direktno vanj in preluknjal zračnico. Na srečo sem imel rezervo s seboj in sem že po slabih desetih minutah nadaljeval pot.

Čeprav sem imel srečo in si za podvig nisem izbral najtoplejšega dneva, mi je vseeno prijalo kolesarit v senci dreves. Narava mi energijo, da lažje poženem v klance.

Pot me je vodila mimo Ptuja, Slovenskih Konjic, Zreč prek Celja do Žalca. Ko si v Žalcu pa enostavne moreš mimo pivske fontane, ki smo jo imeli vsi za čudaško občinsko naložbo, ki pa se je še kako obrestovala in zaslovela po celi državi in širše. Ker je bilo pred mano še 35 kilometrov do Tuhinjske doline, sem si namesto degustacije piva privoščil sladoled.

Zadnja ura ni bila najlepša. Dež in veter sta sta bila kriva, da sem moral obleči vetrovko in še bolj pospešiti v hrib, da me ni zeblo. Po natanko 200 kilometrih sem dan končal pri Lazah v Tuhinjski dolini in se po obilni večerji v Domači pivovarni pod Menino pripravil na naslednji dan.

Dopoldne me je pot vodila prek Kamnika in Mengša do hitre kave v Ljubljani z Galom Jakičem, s katerim sva pred šestimi leti preveslala skoraj celotno hrvaško obalo. Če Male Avanture ne bi snemali in bi samo kolesaril, bi bile stvari zelo enostavne. Tako pa sem moral določene odseke, tudi klance, prekolesarit večkrat, da smo posneli najboljše kadre.

Po ljubljanski kotlini sta me čakala dva daljša vzpona. Najprej Vrhniški klanec, nato pa še Kačje ride med Logatcem in Postojno. Švignil sem mimo Nanosa do Kozine in nato končno dočakal zadnji spust. Z nasmehom na obrazu sem se pognal navzdol po Kraškem robu do morja.

Zadnje kilometre sem naredil po urejeni kolesarski poti po trasi Parencane, ki prek dveh tunelov vodi do Portoroža, nato pa ob morju prikolesaril v Piran. 384 kilometrov v dveh dneh, nekaj manj kot 17 ur na kolesu in po skoraj 2500 metrov vzponov, sem zadovoljen in vesel prikolesaril v rodni Piran.

🗺️ Vodič: Z Goričkega v Piran

Za četrto Malo Avanturo, projekt, ki ga delam skupaj z Zavarovalnico Sava, sem kolesaril z Goričkega v rodni Piran. Nekaj več kot 380 kilometrov prek raznolikih in zanimivih pokrajin. Zbral sem nekaj opažanj in napotkov za tiste, ki bi se tudi radi lotili takšnega podviga.

Pot

Z Goričkega v Piran se lahko pride po neskončno poteh in ni samo ena tista prava. Malo Avanturo sem začel na severozahodu Goričkega v Gornjih Petrovcih. Iz preprostega razloga, da sem se do tja pripeljal z večernim vlakom iz Ljubljane, prespal v penzionu (Gostišče Zlatica Horvat) in se naslednji dan ob svitu podal na pot:

Gornji Petrovci - Kukeč - Murska Sobota - Bratonci - Veržej - Juršinci - Ptuj - Podlože - Slovensa Bistrica - Slovenske Konjice - Frankolovo - Celje - Vransko - Laze v Tuhinju - Kamnik - Trzin - Ljubljana - Vrhnika - Logatec - Postojna - Divača - Kozina - Črni Kal - Koper - Piran.

Namesto čez Tuhinjsko dolino bi lahko šel prek Trojan ali že prej zavil na jug na Zidani Most in se čez Zasavje podal proti Ljubljani. A tista cesta ob Savi ni nič kaj prijetna, je relativno ozka in kar prometna. Razlike med Trojanami in Tuhinjsko dolino praktično nič. Kljub slastnim krofom sem Trojane izpustil, ker sem jih že prevozil.

Zares težkih vzponov na poti ni. Dvig do Tuhinjske doline je precej položen, prav tako Vrhniški klanec (ki se res da precej vleče) in Planinske ride med Planino in Postojno niso ne vem kako strme. Psihološko najbolj zahteven del je po mojem mnenju po Postojni, ko misliš, da gre od tam samo še navzdol, a kmalu ugotoviš, da se takrat začnejo vsi majhni klančki in da še zdaleč ne gre kar samo, ampak da je treba še kar poganjat. Vse do Črnega Kala, kjer pa res lahko spustiš pedala in uživaš v čudovitem razgledu.

Zahtevnost

Pot čez Slovenijo je lahko lahka ali pa zelo težka, odvisno od časa v katerem bi jo radi premagali. Tisti bolje pripravljeni jo prekolesarijo v enem dnevu, drugi pa v enem tednu. Jaz sem jo v dveh dneh s spanjem v Tuhinjski dolini. Približno 190km na dan, s številnimi postanki s torticami in kavami.

Kdaj?

Najboljši čas za podvig je zagotovo zgodaj ali pozno poleti. Da so dnevi dolgi, a da ni še prevroče.

Hrana in spanje

Zelo dobra stvar Slovenije je, da je naša država posuta z vasmi, gostilnami in penzioni. Prenočišče in hrana nista problem, se enostavno ustaviš in poješ. Prav tako so nekatere večje bencinske črpalke odprte 24 ur na dan, kar je najbolj pomembno za tiste, ki bi pot opravili v enem kosu.